Krajinski park Ljubljansko barje

Krajinski park Ljubljansko barje

Oceni izletniško točko

Pohodništvo, Kolesarjenje

Med Ljubljano, Vrhniko, Igom in Škofljico se razprostira okoli 150 kvadratnih kilometrov ravnice, imenovane Ljubljansko barje. Kot območje izjemne naravne in kulturne dediščine smo ga začeli prepoznavati šele v zadnjih nekaj desetletjih, sicer pa je preteklost tega močvirnega območja zadnjih tristo let vezana predvsem na poskuse ukrotitve narave z bolj ali manj posrečenimi projekti izsuševanja, pridobivanja kmetijskih zemljišč in gospodarskega izkoriščanja. Ljubljansko barje je danes neskončen mozaik travnikov, steljnikov, njiv, jarkov in mejic, preplet vseh teh različnih življenjskih okolij pa zagotavlja bivališče mnogim rastlinam in živalim, ki jih drugod po Sloveniji in Evropi le še redko srečamo. Več kot sto vrst ptic, devetinosemdeset vrst metuljev, oseminštirideset vrst kačjih pastirjev - to so le suhoparne številke, ki označujejo delček barjanskega naravnega bogastva. In so, med ostalim, tudi razlog, da je Ljubljansko barje uvrščeno med območja Natura 2000, mrežo območij največje biotske pestrosti v Evropski uniji. A ne le narava, tudi dediščina človekove dejavnosti je bogata. Na tem relativno malem koščku ozemlja so svoj pečat pustile številne kulture, od prazgodovinskih koliščarjev in antičnih Rimljanov do zagnanih osuševalcev (marosta), ki naj bi postal žitnica habsburške monarhije.

Arheološka najdišča na barju
Zaradi edinstvenih lastnosti močvirskih tal, pa tudi dna reke Ljubljanice so se na baru ohranila pričevanja vseh zgodovinskih obdobij in kultur. Voda je omogočila ohranitev organskih snovi, kot so les, tkanine, ostanki rastlin in okostja. Arheologi so našli več kot 10.000 predmetov iz več zgodovinskih obdobij, ki so shranjeni v ljubljanskih in nekaterih tujih muzejih. Najpomembnejše med najdbami je najstarejše leseno kolo na svetu, ki je bilo izdelano približno med leti 3350 in 3100 pr.n.š.

Kultura Koliščarjev
Koliščarji so živeli koliščih oziroma mostiščih, lesenih naselbinah, postavljenih na kole, zabite v dno močvirja ali jezera. Najstarejše naselje Koliščarjev je nastalo v času srednje kamene dobe (okoli leta 5000 p.n.š.), najmlajše pa je dočakalo bronasto dobo (približno 1000 let p.n.š.). Prevažali so se v čolnih, izdolbenih iz debel, imenovanih drevaki, preživljali pa so se z lovom, ribolovom, živinorejo ter primitivnim poljedelstvom.

Arhitekturna posebnost: Plečnikova cerkev v Črni vasi
Cerkev Sv. Mihaela v Črni vasi, zgrajena v letih 1937-1940 po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika, je najlepši arhitekturni spomenik na Barju. Zaradi slabe nosilnosti tal stoji cerkev na okoli 350 osemmetrskih pilotih. Njeno notranjost je Plečnik opremil na zelo izviren način, s posebnim posluhom za ljudsko stavbarstvo. Med ostalim je poskrbel za posebnosti, kot sta oltar v obliki omare, stenska ura itd.